Soline v severnem Jadranu so imele stoletja dolgo velik vpliv na gospodarstva držav in mestnih državic tega območja. Bile so predmet političnih sporov in vojn, ker je bila sol zaradi svoje uporabnosti dragocena surovina in strateško trgovsko blago, pomembno za konzerviranje hrane in za proizvodnjo smodnika. Nekoč je bilo v Tržaškem zalivu in Istri veliko manjših in večjih solin (npr. v Miljah, Kopru, Izoli, Luciji), a so se do danes ohranile le še Sečoveljske in Strunjanske. Zaznamovali jih niso le politični in gospodarski interesi, pač pa tudi muhavost narave, ki je včasih za dolga obdobja onemogočila solinarstvo, drugič pa mu podarila preobilje.
V tej množici kakovostnih soli ima nadvse vidno mesto Piranska sol, ki se prideluje po izročilu, starem več kot 700 let. Sečovljske soline so najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju in ene redkih solin na svetu, kjer se sol prideluje po več stoletij starih postopkih ki izvirajo najmanj iz 14. stoletja. Njihova posebnost je, da solinarji na dnu kristalizacijskih bazenov gojijo petolo. To je biosedimentna podlaga, ki preprečuje prehanje morskega blata v sol in zaradi katere sol vsebuje številne, človekovem organizmu potrebne, mikroelemente in minerale. Pridelujejo jo s povsem naravno kristalizacijo, ročno in z orodji ter postopki po izročilu dedov in pradedov.
Solinarstvo je izrazito oblikovalo kulturno krajino, tj. področja, ki jih je zaznamovalo delo človeških rok.
Sečoveljske in Strunjanske soline so edine soline v tem delu Jadrana, v katerih se še prideluje sol in ohranja tradicionalni postopek pridelave.
Danes je gospodarska vloga solin podrejena naravovarstveni in kulturni: pridelana sol je poslastica za sladokusce; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini; območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam, hkrati je tudi za človeka rezervat ekološko žlahtnega bivalnega okolja ter spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.
Sol se prideluje na solnih poljih, ki obsegajo bazene za zgoščevanje vode in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz bazenov za zgoščevanje vode v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada ali pa ji pomagajo črpalke. Na Fontaniggah so jih poganjale vetrne črpalke (machine), na Leri pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo črpalk.
Od vseh bazenov je kristalizacijskih približno ena petina. V njih končno nastane sol, potem ko je morska voda potovala do tja skozi bazene za zgoščevanje vode in izhlapevala. Zemeljski nasipi kristalizacijskih bazenov so podprti z oblogo, ki podaljšuje življenjsko dobo nasipov in zagotavlja odlično kakovost soli. Solinarji na kristalizacijskih bazenih gojijo petolo (do največ 1 cm debelo plast alg, sadre in mineralov), ki preprečuje stik morskega blata s soljo.
Pri pridelavi uporabljajo tradicionalna orodja. Pridelano sol pograbijo z lesenimi strgali na kupe, in to na pobočju z naravnim naklonom, kjer se odcedi. Suho poberejo ročno, tovorijo z vagončki in skladiščijo v odlagališčih.
