Krajinski park

Krajinski park Sečoveljske soline s površino približno 750 ha leži na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu občine Piran. Severni del Parka, kjer še poteka aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Od južnega dela Parka, imenovanega Fontanigge, ga deli struga potoka Drnica.

Na Fontaniggah so veliki bazeni, ki se postopoma zaraščajo z značilno slanoljubno vegetacijo – halofiti. Prepredeni so s sistemom starodavnih nasipov, od katerih so večinoma ohranjeni le še večji. Ob širših kanalih so raztresene nekdanje solinske hiše, ki s svojo značilno podobo sooblikujejo edinstvenost solinske krajine. Glavna sladkovodna žila je reka Dragonja, ki se po nekaj 10-kilometrskem toku v Sečoveljskih solinah izliva v morje.

Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena, v okviru dejavnosti Muzeja solinarstva pa se še prideluje sol na način, ki izvira iz 14. stoletja. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo. Ne glede na to, da je bila pridelava soli na območju Fontanigge opuščena pa se veliki bazeni še vedno uporabljajo za zgoščevanje morske vode.

Na Leri pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za zgoščevanje vode). Razlika med obema načinoma pridelave soli je torej v tehnološkem postopku, ki se veže na pripravo slanice, pobiranje in skladiščenje soli ter različna delovna orodja. Skupna značilnost obeh solinskih območij je, da solinarji na dnu solnih polj gojijo petolo, posebno vrsto biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih ionov v sol.


Prijavite se na naše e-novičke